GRŠKI MITI 1. PROMETEJ Ustvarjena je bila Zemlja, a na njej ni bilo bitja, ki bi ji lahko vladalo. Na Zemljo je prišel pameten in iznajdljiv Prometej, ki ga je Zeus pahnil s prestola. Prometej je vedel, da v zemlji dremlje nebeško seme. Vzame ilovico, jo namoči z vodo in iz nje naredi lik po podobi bogov. Od vsake živali vzame dobre in slabe lastnosti in jih da človeku. Atena je liku vdihnila oživljajočega duha. Nastali so prvi ljudje,ki so bili nevedni. Prometej jih nauči s čim si lahko pomagajo. Bogovi so bili pozorni na ljudi. Od njih zahtevajo, da jih častijo, oni pa jim nudijo varstvo. Sklicali so sestanek med smrtniki in nesmrtniki in določili pravice in dolžnosti. Prometej si zaželi prevarati bogove: Zakolje bika v dar bogovom. Naredi dva kupa. Na enega je dal meso, na drugega kosti. Drugi kup je bil večji. Zeus je spoznal prevaro, a se je naredil kot da je ni opazil in si izbral večji kup, s kostmi. Zeus sklene, da se bo Prometeju maščeval in odreče smrtnikom zadnji dar potreben za življenje, ogenj. A Prometej si zna pomagati. Približal se je sončnemu vozu in zagorelo je steblo. Tako je ogenj stopil na zemljo. Zeusa je to potrlo. Domislil se je novega maščevanja. Naredil je dekle Pandoro (z vsem obdarjena) in jo poslal na Zemljo k Prometejevemu bratu Epitemeju (misli po toči). Prometej ga je vedno svaril naj ne sprejema darov od Zeusa, a ga ni poslušal. Ta ženska je s seboj nosila darilo: veliko posodo s pokrovom. Ko je prišla do Epitemeja je dvignila pokrov in iz posode je zletela med ljudi vsa nesreča. Na dnu posode ostane upanje, a Pandora posodo prekmalu zapre. Zeus je Prometeja izročil Hefaistu (bog ognja) kot hudodelca. Odvlečen je bil v Rusijo in tam prikovan nad steno Kavkaza. Prometej je zelo trpel. Zeus mu je poslal orla, ki mu je vsak dan znova kljuval jetra, ki so mu vsak dan zrasla nova. Nekoč je mimo prišel Herakles. Ustrelil je orla, Prometeju razvezal verige in ga odpeljal s seboj. Nesmrtnik Hirona je bil pripravljen umreti zanj. Prometej je moral nositi železni prstan, z vdelanim kamenčkom iz Kavkaza, da je bila Zeusova sodba izvršena. 2. DEDALOS IN IKAROS Dedalos iz Aten je bil velik umetnik, kipar in kamnosek. Bil pa je tudi nečimrn in ljubosumen na svojo umetnost. To ga je zavedlo v zločin. Svojega nečaka Talosa je učil svoje umetnosti. Talos je kazal izredno nadarjenost in je veljal za izumitelja žage, struga,... Postal je slaven. Dedalosa je skrbelo, da bi bil Talos bolj slaven od njega, zato je dečka pahnil z vrha atenskega gradu. Obtožili so ga umora in spoznali za krivega. Zbežal je v Afriko, od tam na Kreto, kjer je spet postal slaven. Minos ga prosi naj mu zgradi bivališče za pošast. Dedalos zgradi labirint. Hrana za pošast je bilo sedem deklic in sedem dečkov. Kmalu začne Dedalos pogrešati svojo domovino. Zbral je perje in ga zvezal. Dedalos in njegov sin Ikaros sta se naučila leteti s takimi krili. Ikaros, ki ni ubogal očeta se je dvignil previsoko, in sonce mu je stopilo vosek ter krila so razpadla. Deček je utonil. Dedalos se je odpravil dalje na Sicilijo, kjer je bil gostoljubno sprejet. Njegova dela na Siciliji: JEZERO, VOTLINA IN 1 MOGOČNA TRDNJAVA. Takrat pa Minos izve, da je Dedalos zapustil njegov otok in je šel za njim z veliko vojsko. Kokalos je Minosa umoril, Dedalos pa je ostal pri kralju Kokalosu, kjer je učil nove umetnike in bil žalosten zaradi umrlega sina. Sam je umrl na Siciliji in bil tam tudi pokopan. 3. TANTALOS Tantalos je bil bogat Zeusov sin, slaven vladar. Bil je prijatelj bogov. Ni mogel prenesti nadzemeljske sreče, in tako je začel žaliti bogove. Izdajal je njihove skrivnosti, kradel jim je in nazadnje jih je povabil na preizkus njihove vsevednosti. Zaklal je lastnega sina in jim ga ponudil kot jed. Bogovi so to opazili in eden izmed njih je tega dečka zopet oživel in ga naredil še lepšega kot prej. Tantala so bogovi vrgli v podzemlje zaradi njegovih zločinov. Stal je sredi vode, a je bil žejen. Bil je lačen, za njim pa so rasla jabolka in hruške in olive. Mučile so ga žeja, lakota in strah. V pripovedki je mocno opazna Tantalova divjaška surovost: Svojega sina je ubil samo zato, da bi preizkusil olimpske bogove, ce res vse vedo. 4. DIOSKURA To ime sta dobila dvojčka (Kastor, Polideukes), ki sta imela dva različna očeta. Dioskura je ime po Zeusu. Kastor je spreten z divjimi konji, Polideukes pa je rokoborec. Že v mladosti se jima je ponudila priložnost, da pokažeta svojo nepremagljivo junaštvo, ko jima je Teseus odpeljal sestro Heleno. Na konjih od bogov sta drvela proti gradu in rešila Heleno. Herakles ju je izbral za voditelja OI. Takrat je živel tudi nek drug kralj, ki je imel prav tako junaška sinova (Linkea in Idasa). Apolon in Idasa se zaljubita v Marpeso. Skoraj že pride do boja, a posreduje Zeus. Marpesa se svobodno odloči za Idasa, vendar jima usoda ni bila naklonjena. Najprej sta bila Dioskura prijatelja z Idasom in Linkeom, a kasneje so postali sovražniki. Nekoč so šli vsi štirje skupaj plenit. Domenili so se, da Idas razdeli plen. Razkosal je bika na štiri dele in določil, da tisti par, ki prvi poje svoj kos, dobi polovico plena , drugi po drugo. Stavo sta Dioskura izgubila in ker sta bila jezna, sta ugrabila njuni nevesti. Linkeus spleza na hrib od koder s svojimi risovskimi očmi zagleda dvojčka z nevestama. V boju je Kaston hudo ranjen, Linkeus pa umre. Med Idasom in Polideukom se vname strašen boj. Zeus se zavzame za svojega sina. Polideukes prosi Zeusa, da bi lahko umrl s svojim bratom. Zeus mu željo izpolni. 5. ORFEUS IN EURIDIKE Orfeus je bil slavni pevec, ki mu je sam Apolon podaril godalo. Njegova žena je bila Euridike. Vezala ju je najnežnejša ljubezen, a je Euridike kmalu umrla, ker jo je v peto pičila strupena kača. Orfeus je prepeval žalostne pesmi in vse je žalovalo z njim. Odločil se je, da gre v podzemlje, k vladarjema senc, in ju prosi naj mu vrneta ljubljeno ženo. Ko je stopil pred njiju, je zapel in prepeval o svoji ljubezni do nje, o bolečini in želji, da jo dobi nazaj ali, da umre tudi on. Njegova pesem je vse zelo ganila. Poklicali so Euridikino senco. Boginja mu jo dovoli odpeljati, toda pod pogojem, da se celo pot iz podzemlja niti enkrat ne ozre na njo, ki mu bo sledila. A ozrl se je. Euridike se je pogreznila nazaj med sence, Orfeus pa se je umaknil na samo, med gozdove. Orfeus je zaigral na svojo liro in ob njem so se zbrala drevesa in gozdne 2 živali. Prišla pa so tudi dekleta, ki so ga sovražila, ker se ni zmenil zanje. Začele so ga obmetavati s kamenjem. Kamen ga je zadel v glavo in je umrl. V podzemlju je spet našel svojo Euridiko in za zmeraj sta združena. Zaradi te pripovedi govorijo, da iz otoka Lesbosa,kjer je bil pokopan Orfeus, prihajajo najboljši pevci. PRIPOVEDKA O ARGONAVTIH JASON IN PELIAS Jason je bil sin Aisona. Aisonu je oče zapustil prestol, a se ga je polastil Pelias. Prerokovano je bilo, naj se Pelias varuje človeka z eno sandalo. Jason se je odpravil k svojemu stricu Peliasu, da se zavzame za prestol, ki mu pripada. Ob reki je stala starka, preoblečena boginja Hera, sovražnica kralja Peliasa, in prosila je Jasona, naj ji pomaga čez reko. Pri prehodu je v blatu izgubil eno sandalo. Kralj zagleda tujca in prestrašen opazi, da ima samo eno sandalo. Jason mu je povedal, kdo je in, da želi samo prestol, vse ostalo (polja in živino) pa lahko obdrži. Pelias mu odvrne, da dobi prestol, če se odpravi po zlato runo in mu jo prinese. MEDEIA IN AIETES Aites je bil kralj, ki je imel zlato runo. Jasonova posadka se je odločila, da gredo k njemu in ga povprašajo kaj jim je storiti, da dobijo zlato runo. Aitetes je imel hčer Medeio. Hakilopa je videla štiri mladeniče in jih prepoznala. Bili so njeni sinovi. Vsi so se veselili. V zraku pa je plaval bog ljubezni in "začaral" je Medeio. Aietes se je začudil, ko je videl vse to. Eden njegovih vnukov mu je povedal, kdo so in da so prišli po zlato runo. Aietes se je razjezil, ker je mislil, da so prišli njegovi vnuki, da bi mu vzeli pestol in jih je napodil. A Jason mu je povedal, da so prišli sem, tako daleč, ker je to zahteval kruti in zlobni kralj. Ponudil mu je tudi pomoč, če jo rabi, v primeru vojne. Jason se ni mogel odločiti ali naj jih takoj pobije ali naj jih vseeno preizkusi. Tako jim je odgovoril, da naj gre Jason na polje, kjer ima Aietes dva bika, ki imata bronaste noge in bruhata ogenj. Z njima naj orje. Ko bo vse zorano, naj posadi zmajeve zobe, iz katerih zrastejo mogočni možje. Če vse postreli, lahko odnese runo. Jason je prejel nalogo. ARGOV NASVET Medeia si je želela, da bi se Jason srečno vrnil, ker ga je imela rada. Medtem, ko se je ona tako žalostila, sta se Jason in Argos pogovarjala. Argos je predlagal, da bi poizkusil na svojo stran pridobiti dekle, ki zna ravnati s čarovnimi pijačami. Jason mu ni nasprotoval. 3 V zraku se jim prikaže znamenje: golobica, ki jo je lovil jastreb, prileti Jasonu v naročje, jastreb pa pade na zadnji del ladje. Odločili so se poslušati Argov nasvet. Argos je prosil svojo mater naj prepriča Medeio, da jim pomaga. Medeia je imela čudne sanje. Sanjala je, da se je junak boril z bikom, a ne za runo, temveč za njo. Drugič se ji je sanjalo, kot da se ona sama bori z bikom, a starši nočejo izročiti bojne nagrade, ker se je borila ona in ne on. Zaradi tega pride do spora in njo določijo naj izbere. Odloči se za Jasona. MEDEIA OBLJUBI ARGONAVTOM POMOČ Medeia pove svoji sestri, da jo skrbi za tujce. Sestra ji reče, da je prav zato prišla k njej. Prosila jo je naj jim pomaga proti njihovemu očetu. Medeia ji je obljubila pomoč. Obljubila je, da bo takoj naslednji dan odšla po čarovno sredstvo, ki bo ukrotilo bika. Medeia je bila zmedena in po glavi ji je rojilo nešteto vprašanj. JASON IN MEDEIA Medeia se je odpravila v Hekatino svetišče. Sledile so ji njene služabnice. Služabnicam je naročila naj se skrijejo, ko bo prišel Jason, da ne bi česa posumil. Seveda se je služabnicam zlagala, ko je rekla, da mu bo podtaknila pogubno zdravilo, a so ji verjele. Ni trajalo dolgo, pa je Jason s svojima spremjevalcema stopil v svetišče. Dala mu je "zdravilo" in mu naročila, naj gre, ko dobi zmajeve zobe, k reki in se na samem okoplje, si obleče črno oblačilo in izkoplje v zemlji okroglo jamo. Vanjo naj naloži drv, zakolje ovco in jo povsem sežge. Nato naj naredi pitno daritev v čast Hekati in se odpravi proč od grmade. Ne sme se ozreti, ker bi bila sicer daritev zaman. Naslednje jutro naj se namaže z mazilom, ki mu ga je dala. V tem mazilu je skrita skrivna moč. Prav tako mora namazati tudi svoje orožje. Povedala mu je še, da ne bo večno tako močan, samo en dan, zato naj se ne izmika boju. Svetovala mu je še, naj med velikane vrže kamen, saj se bodo stepli zanj in bodo pokončani. Še sta govorila in si izrekla ljubezen. ARGONAVTI SE VRAČAJO DOMOV Argonavti se sedaj hitro odpravijo naprej po reki Istru (Donava), da jih sovražniki ne bi dohiteli. Ko so se le-ti zavedli, kaj se je zgodilo se niso upali nazaj kralju. Naselili so se v ustju reke. Argonavti nadaljujejo pot in Hera jim pošlje vihar, ki jih žene proti neobljudenemu otoku, da jih obvaruje pred razjezenim Zeusom. Les v ladijskem podu je govoril, da ne bodo ušli Zeusovi jezi ne blodnjam po morju, dokler jih čarodejna boginja ne očisti hudega umora Medeiinega brata. Zato naj prosita dvojčka bogove, da jim odprejo pot do Kirke. Junaki so se na smrt ustrašili, le dvojčka sta imela toliko poguma, da sta prosila bogove za varstvo. Spet jim je priskočila na pomoč boginja Hera, ki jih je obvarovala pred tem, da bi zapluli v enega izmed izlivov reke, od koder se ne bi nikoli več vrnili. 4 Boginja je ladjo zavila v temno meglo, da jih niso opazila mnoga "hudobna" plamena mimo katerih so pluli. Kmalu so prispeli do čarovniške boginje, ki je stala na obali in si umivala lase v valovih. Ponoči se ji je sanjalo, da je cela hiša poplavljena s krvjo, in da gasi z njo ogenj. Da gorijo vse čarovna sredstva s katerimi je začarala toliko ljudi. Ko se je otresla nočnih sanj, se je spet obrnila, vabila in božala živali. Jason se je z Medeio odpravil k Kirki. Kirika vidi, da sta pribežnika, ki prosita varstva in ju muči želja po spravi za umor. Kirika je opravila žgalne daritve in se v njunem imenu opravičila bogovom. Kasneje ju sprašuje različna vprašanja, ker se je spet spomnila svojih sanj. Spoznala je Medeio, ki je bila njena nečakinja in ji rekla, da ne odobrava tega kar je storila,a da je tudi ne bo kaznovala. Ob lahnem vetru je plula ladja in kmalu pride do otoka Siren. Že so hoteli argonavti zasidrati ladjo, a je Orfeus preglasil njihovo petje. JASONOV KONEC Jason ni zasedel prestola zaradi katerega je šel na tako dolgo pot, ugrabil Medeio, se spoprijel s tolikimi nevarnostmi in zagrešil umor. Kraljestvo je moral prepustiti Peliasovemu starejšemu sinu, sam pa je odšel s svojo ženo v Korint. Z njo je živel deset let in rodila mu je tri sinove. Ko je Medeia z leti izgubila svojo lepoto, se je Jason začel zanimati za mlado dekle Glauke. Šele, ko jo je Jason zasnubil je njegova žena izvedela za to. Medeia pokliče bogove kot priče za njegove obljube, a se on za to ne zmeni in se poroči z drugo. Oče nove Jasonove napodi Medeido iz njegove dežele. Še zadnjič je šla do svojega moža po nasvet kam naj zbeži z otroki. Namenil ji je veliko vsoto denarja, ki pa ga ni hotela sprejeti. Spet je šla do njega in mu rekla, da je storil prav tako kot je storil. Da je prav, da se je poročil, ker je tako obogatel in bo lažje skrbel za otroke. Sprave se je Jason razveselil.Medeia ga je prosila naj obdrži otroke, v zahvalo pa je novi ženi poslala lepe obleke. Te obleke so bile prepojene s strupeno čarovno močjo, zaradi katere sta umrla Glauke in njen oče. Medeia steče v sobo, kjer ubije svoje otroke. Jason jo vidi kako potuje z zmaji, ki jih je začarala. Jason se ubije. Jedro pripovedke o argonavtih je zgodba o mladem junaku Jasonu, ki se odpravi na nevarno pot po morju v daljne dezele na vzhodu, da bi dobil nevesto in zaklad. Temu jedru so dodane še pravljicne epizode, ki jih je neznani epik strnil v pustolovsko zgodbo. Medeia je prvotno boginja, ki kot velika carovnica obvlada naravne sile. Njen oce je vladar v miticni dezeli. Podobno kakor Hera, Atena in Afrodita pomagajo svojim ljubljencem, tako tudi Medeia pomaga Jasonu. PRIPOVEDKE O TROJI TROJANSKA VOJNA 5 UGRABITEV HELENE Kralju Priamosu je Herakles odpeljal sestro Hesiono kot vojni plen. Tega kralj ni mogel preboleti in njegov sin Paris se je odločil, da se odpravi po njo. Ko je prispel v Šparto, je zagledal lepo kneginjo Heleno. Bila sta si všeč in v hipu je Paris pozabil, da je prišel z namenom odpeljati svojo teto. Domislil se je, da bo v zameno za Hesiono odpeljal Heleno. Napadel je grad, pokradel zaklade in ugrabil Heleno (, ki se mu ni preveč upirala) in zbežal. Ni se zmenil za opozorilo prastarega morskega boga Nereusa, ki mu je povedal, da bo to njegovo dejanje terjalo veliko življenj in dolgotrajno vojno. S Heleno sta se na ladji poročila in se veselila. Dolgo ju ni bilo nazaj v Trojo. AGAMEMON IN IFIGENIJA Knez Agamemnon, vrhovni vodja Grkov, je ustrelil košuto, ki je bila posvečena boginji Artemidi in ona je Grkom v kazen poslala brezveterje. Prerok jim je rekel, da mora Agamemnon žrtvovati svojo hčer Ifigenijo, da bo boginja pomirjena in bo zapihal veter in ne bo več ovirala napada na Trojo. Agamemnon se je odrekel vrhovnemu vodstvu , a ko je izvedel kakšno sramoto bo s tem povzročil Šparti, ker bo pustila Trojancem ugrabljeno Heleno, se odloči in ukaže ženi, naj mu pošlje hčer z lažnim izgovorom možitve. Agamemnon spet piše ženi, naj hčere ne pošilja, ker si je premislil, a služabnik ne pride do cilja, ker mu to prepreči Agamemnonov brat, Menelaos, ki si ni želel sramote. Brata sta se začela prepirati, ko vstopi Ifigenija . Agamemon jo izroči Menelaosu. On pa mu reče, da zaradi nezveste Helene noče uničiti svojega brata. Agamemnon pa ve , da vsa Grčija od njega pričakuje žrtvovanje. Ifigenijina mati sreča Ahila, s katerim naj bi se po moževih besedah Ifigenija poročila. Od Ahila izve, da je vse to le laž. Služabnik jima pove, da Agamemnon namerava ubiti lastno hčer. Kneginja je prosila božjega sina Ahila, naj prosi za pomoč svojo mater. Obljubil ji je, da njena hči ne bo umrla. Ifigenija pa je sklenila, , da se bo žrtvovala, ker je to želela vsa Grčija in celo boginja Artemida. Ahil je bil pripravljen za njo umreti, a mu ni pustila. Sama je želela rešiti Grčijo. Deklica je materi prepovedala vsako žalost in se veselo odpravila nasproti smrti, v veri, da rešuje domovino. Svečenik zabode nož v deklico, tisti hip pa dekle izgine in na tleh je ležala košuta. Artemida jim je odpustila. AHILOVA JEZA HRISES, APOLON IN AHILOVA JEZA Bogovi so bili razdeljeni, nekateri na strani Grkov: Hera, Atena, Hermes, Poseidon, Hefaistos, drugi pa na strani Trojancev: Afrodita in Ares. Apolonov svečenik Hrises je prišel k Agamemnonu z veliko odkupnino, da bi mu Agamemnon vrnil hčer, ki mu jo je Ahil zaplenil. Ni je dobil nazaj, zato je prosil Apolona naj mu pomaga. Apolon je v Grke začel streljati puščice, in vsak, ki ga je zadela puščica, je umrl za kugo. Hera , zaveznica Grkov, je svetovala Ahilu, naj vpraša preroke in vedeže zakaj ljudje pomirajo. Dobil je odgovor, da zato, ker Agamemnon noče vrniti duhovniku njegove hčere. Agamemnon se je na vedeža razjezil in sprl se je tudi z Ahilom. Ahil ga je hotel umoriti, a se mu je prikazala Atena, ki mu je svetovala naj tega ne stori. 6 Poslušal jo je. Ahil je dal Agamemnonu jasno vedeti, da ni in nikoli ne bo njegov suženj in da bi mu moral biti on hvaležen, ker je najboljši vojščak, ne pa ga zmerjati. Končno je Agamemnon popustil in velel duhovnikovo hčer odpeljati domov, v zameno pa si je prilastil Ahilovo deklico. Ahil je prosil svojo mater Tetido za pomoč. Obljubila mu je, da bo šla k Zeusu in prosila pomoči zanj. Odisej je duhovniku pripeljal hčer in kuga je zamrla. Tetida je prosila Zeusa, naj Trojanci tako dolgo zmagujejo, dokler ne bodo Grki prosili naj se vrne v njihovo vojsko. Zeus ji je težko, a vseeno ustregel. HEKTORJEVA SMRT Hektor je bil najhujši sovražnik Grkov. Spopadel se je z Ahilom. Ko je Hektor zagledal Ahila, se ga je prestrašil in je hotel pobegniti, a je Ahil tekel za njim. Bogovi so ju napeto gledali. Atena se je spustila na bojišče. Preoblečena v Hektorjevega brata je šla k Hektorju in mu rekla naj se bojuje z Ahilom, češ, da mu bo pomagala. Hektor je njeni prevari nasedel. Hektor je v boju umrl. Za Hektorjem je žalovala cela Troja. AHILOVA SMRT Ahil se je razjezil na Trojance, ki so mu ubili prijatelja, in pognal se je v boj. Pobil je nešteto sovražnikov. Apolon, ki je vse to videl, se je na Ahila razjezil. Spustil se je na Zemljo k Ahilu in se za njegovim hrbtom zadrl, naj se pazi, da ga kdo ne ubije. Ahil je spoznal njegov glas, a se zanj ni prav veliko zmenil. Jezni Apolon se je zavil v meglo in ga ustrelil v peto. Ahil se je zrušil na tla in kmalu tudi umrl. Žalovali so vsi Grki in tudi nekateri bogovi. NASKOK NA TROJO Bogovi so spet pomagali Trojancem in Grkom. Obe vojski sta bili pslabljeni in utrujeni od boja. Grki so razdelili svojo vojsko in vsaka od čet je bila pripravljena na naskok na ena izmed trojanskih vrat. Trojanci so se na vseh straneh bojevali z obzidja in obrambnih stolpov. Odisej se domisli, naj njegovi vojščaki dvignejo ščite nad glavo in se stisnejo v gosto vrsto. Tako strjeni Grki drug ob drugem so se bližali mestnemu obzidju. Tedaj so bogovi, ki so bili na strani Trojancev, okrepili roke svojega junaka Eneja, sina Afrodite. Dvignil je velikanski kamen in ga treščil na streho iz ščitov. To je povzročilo poraz napadalcev. Na neki oddaljeni strani obzidja pa so imeli Grki več sreče. A ne za dolgo, ker je enega izmed njih opazil Enej in ga pogubil. LESENI KONJ Grki so se dolgo bojevali okrog trojanskih vrat in obzidja, a je bil poskušan naskok na vseh straneh odbit. Po prerokbi so Grki izvedeli, da je usoda Troje odvisna od paladija, čudodelne podobe boginje Atene.Odisej in Diomedez sta se odločila, da jo ukradeta. preoblekla sta se in odšla po plen, s katerim sta se prav kmalu tudi vrnila. 7 Trojanci so kljub temu napad odbili. Zato je vedež sklical zbor in jim povedal svoje videnje. Videl je jastreba in golobico, za katero se je podil. Golobica se je skrila v luknjo, jastreb pa je skrit prežal na njo. Ko je golobica zletela iz skrivališča je jastreb planil po njej. Vedež jim je dal to kot zgled in jim svetoval naj poskušajo Trojo zavzeti z zvijačo, ne pa s silo. Odisej se je izmislil zvijače. Naredil bi lesenega konja, v katerega bi se skrili Grki. Enega od svojih mož bi poslali v Trojo, kjer bi jim pripovedoval izmišljeno zgodbo. Govoril bi jim, da je končno prišel iz grškega ujetništva in da spi v lesenem konju. Tam naj poskrbi za to, da lesenega konja potegnejo za obzidje. Ponoči, ko bi Trojanci spali, bi Grki uničili mesto. Ahilov sin mu je nasprotoval, češ, da tak boj ni junaški, Odisej mu je odvrnil, da se s hrabrostjo pač ne da vsega doseči. Rotil ga je, naj upošteva njegovo misel. Atena je ponoči zbudila grškega junaka Eneja in mu naročila zgraditi konja. Med bogovi se je vnel boj, kajti bližala se je izvršitev Trojine usode. Ares je napadel Ateno in vnel se je boj med bogovi. Dokler ni posredoval Zeus s svojimi strelami. Odločil se je pobiti vse bogove, če ga ne bodo ubogali. Medtem pa so se Grki spravili v trebuh konja. Trojanski svečenik si je mislil, da je to prevara. Trojanski kmetje so se zbrali ob konju in iz njega potegnili Sinona, ki je igral prestrašenega ujetnika Grkov. Povedal jim je namišljeno zgodbo o sebi. Trojancem se je zasmilil in sklenili so mu dati pribežališče. Moral jim je pojasniti kako je s tem lesenim konjem. Rekel je, da so ga Grki zgradili in ga pustili tu, kot opravičilo užaljeni boginji. Pravil je, da je tako velik zato, da ga ne bi mogli zvleči v mesto, ker bi jim tako pripadlo Atenino varstvo. Trojanci so razširili vhod v mesto in konju pritrdili kolesa. Troja je padla. ZADNJI TANTALIDI AGAMEMNONOV ROD IN DOM Že od Tantalosa naprej je Agamemnonov rod preklet zaradi vseh zločinov, ki so jih storili. Ko je šel Agamemnon v Trojo, je njegova žena Klitaimenstra začela ljubkovati z Aigistom. On je to počel v maščevanje Agamemnonu, ker je ubil njegovega brata. Pred očmi vseh Agamemnonovih otrok se je Aigistos polastil prestola. AGAMEMNONOV KONEC Agamemnon se je po dolgem času vrnil v svojo domovino. Žena in njegov bratranec sta ga gostoljubno sprejela in ga pogostila. Agamemnon se je Aigistosu zahvalil za skrbno upravljanje dežele. Z Agamemnonom je prišla Kasandra, ki mu je pripadla po delitvi plena. Žena je bila ljubosumna in vedela je , da jo bo morala pustiti živeti v palači. Agamemnon, utrujen od vožnje se je odšel kopat. Tedaj sta Klitaimenstra in Agaistos planila iz svojega skrivališča in ga ubila. Takoj je bila ubita tudi Kasandra. Žena svojega hudodelstva ni prikrivala. Javno ga je priznala in povedala, da je tako maščevala svojo hčer. Vedela sta, da se bo Orestes nekoč, ko odraste, maščeval svojega očeta in želela sta ga ubiti. To je opazila sestra Elektra in ga poslala daleč proč od hudobnežev. AGAMEMNON MAŠČEVAN Njegova hči živela v kraljevi palači skupaj z morilcema. Žalostna je čakala na bratovo vrnitev, ki ji je vlivala še edino upanje. Aistos je medtem prevzel Agamemnonovo vlogo in sovražil Elektro. Njena mati je vsako leto na dan očetove smrti prirejala zabave in se veselila. Dekle je razjedala žalost in mati ji je branila jok. Mati si ni želela sinove vrnitve, bala se ga je. Elektra je našla skrivališče pred hudobnežema v temni izbi. Minevala so leta v pričakovanju vrnitve brata. 8 Elektrina mlajša sestra se je podrejala materi in jo ubogala, v nasprotju z Elektro. Ta sestra ji je svetovala opustiti žalost in se privaditi vsakdanjemu krutemu življenju. Mati je naročila sestri, naj opravi daritev za pokojnega moža, ker so jo tlačile more. Elektra je odločno nasprotovala tej daritvi in ukazala naj darujeta koder svojih las. Sestra ji je obljubila, da jo bo ubogala. Mati je govorila, da ji je pri umoru pomagala boginja pravice. K materi je prišel tujec in je povedal, da je Orestes umrl, ker je padel s konja. V materi se je prebudila materinska žilica in bilo ji je hudo za sina. Prišli so ljudje z mrtvaško žaro in povpraševali po Aigistisu. Nekdo se je zadrl, da je vse to prevara, da je Orestes živ. Ta sam je bil Orestes. Objel je svojo sestro. Prišel je Aigistos, da bi si ogledal žaro in videl je krvavo truplo svoje žene. Ubili so ga. ORESTES IN EUMINIDE Ljubezen do svojega očeta ga je naredila za morilca svoje matere. Živel je v stražnem duševnem boju. Eunimide naj bi nam bile milostne. Bile so hčere Noči. Bile so temne kot noč, s krvavimi očmi in s kačami v laseh,... Morilcu so bile neprestano za petami in mu pošiljale v srce pekočo vest in mučno kesanje. Odgnale so ga s kraja zločina in zapustil je sestri, ki ju ni videl toliko časa. V tej stiski mu je ostal zvest prijatelj Pilades. Bog Apolon, ki mu je ukazal naj se maščuje je bil ob njem. Preganjal je euminide in Orestes se je počutil pomirjenega, ko je bil ob njem bog. Orestes in Pilades sta šla v Apolonovo svetišče kamor erinje niso imele vstopa. Tam je Orestes končno našel trenutek miru. Apolon mu je povedal, da mu stoji ob strani in naj se ne boji. Poslal ga je v Atene, kjer bo lahko pred sodiščem branil svojo pravično stvar. Apolon je euminide uspaval in v sanjah je k njim prišla Klitaimenstra in jih okarala, ker ne izpolnjujejo obljube. Obljubile so ji namreč, da se bodo maščevale Orestesu, ker jo je ubil. Apolon je Orestesa izročil bogu Hermesu, zavezniku popotnih ljudi. Prijatelja sta se napotila v Atene in erinje sta jima sledile le v veliki razdalji. S časoma so postale pogumnejše. Stopila sta v Atenino svetišče in Orestes je molil k Ateni. Za njima so prihrumele erinje in mu grozile. Boginje prekletstva so rekle Ateni naj ona sama odloči sodbo in one jo bodo sprejele. Atena je najprej zahtevala od Orestesa, da ji pove svojo zgodbo in naj na vsa njena vprašanja odgovori odkrito. Povedal ji je kar je imel. Odločila se je, da si sama izbere sodišče, mu predsedovati in, če bo treba sodbo odločim s svojim glasom. Do sodbe pa lahko Orestes nemoteno živi v Ateneh. Eumenide pa naj se vrnejo v podzemlje. Dotlej naj vsaka stran zbira dokaze in priče. Atena pa bo zbrala najboljše može njenega mesta, da dajo svoj glas. Na dan sodbe so se zbrali na Aresovem griču. Zraven obtoženca je stal Apolon. Ko so ga erinje opazile so se prestrašile. Povedal je, da je prišel branit svojemu varovancu, zakaj on je tisti, ki je Orestu svetoval umoriti mater. Besedo so najprej dobile eumenide in spraševale so obtoženca to in ono. Po pravici jim je odgovarjal. Potem je Atena naročila vsakemu od sodnikov razdeliti en bel kamen nedolžnost in en črn za krivdo obtoženca. Preden so sodniki začeli metati kamenčke je Atena to mesto razglasila kot večno sodišče. Sodnikom je velela naj sedaj denejo kamenček kakor se jim zdi prav in naj mislijo na svojo prisego. V žari je bilo število belih in črnih kamenčkov enako in tako je morala Atena odločiti sama. Odločila se je v Orestesovo prid, menila je, da ni umoril svoje matere, pač pa morilko svojega očeta. Orestes je hvalil Ateno in Apolona in Zeusa. Prisegel je, da ne bo nikoli nobena vojska prišla več nad Atence in da bo tudi po svoji smrti njegov duh prinašal nesrečo tistim, ki bi hoteli uničiti to mesto. Eumenide pa so govorile, da so mlajši bogovi poteptali pravico in jim vzeli moč in oblast. Zato bodo poslale na Atene sušo, kugo, nerodovitnost,... Apolon jih je potolažil in jim pomirjujoče govoril, da niso poražene, da je bilo obeh kamenčkov enako in, da je odločilo usmiljenje bogov. Zato naj se ne maščujejo nad 9 meščani, ki niso krivi. Zagotovil jim je še, da jim bodo v Orestesovi domovini dobile novo svetišče, kjer bodo lahko prebivale. To je potrdila tudi Atena. Na koncu so bile prav zadovoljne in so celo obljubile, da bodo varovale mesto. IFIGENIJA NA TAURIDI Orestes je dobil že novo nalogo od Apolona. In sicer, da se mora napotiti do svetišča Apolonove sestre Artemide. Tam naj kip z zvijačo ali kako drugače ukrade in ga prinese v Atene, ker si boginja želi milejšega podnebja. Če se bo to zgodilo, bo konec Orestesove stiske. Še vedno mu je ob strani stal Pilades. Pleme Teuridi so vsakega tujca, ki je prišel k njim žrtvovali Artemidi. Odsekali so mu glavo in jo obesili na drog na, dimnik, kjer naj bi ta pazil na njih. Vzrok za ta Orestov pohod je bil, da se je je , ko bi morala njegova sestra Ifigenija biti žrtvovana, usmilila boginja Artemida. Odnesla jo je med Tauride, kjer jo je njihov kralj postavil za svečenico. Tu je morala po groznem običaju vsakega tujca, ki je stopil na njihovo zemljo, kar so bili večinoma Grki, žrtvovati boginji. Tu je bivala že kar dolgo časa in kralj jo je spoštoval in ljudstvo jo je imelo rado. Enkrat je imela sanje, da je doma kot suženj in zemlja se je začela tresti in morala je gledati kako se je stavba zrušila. En sam steber je ostal in dobil je človeško podobo; spremenil se je v človeško glavo. Ta glava je začela nekaj govoriti, a je pozabila kaj. Orestes in Pilades sta stopila na tauriško obalo in se napotila proti svetišču. Orestes ni vedel kaj bi storil, rad bi pobegnil, a ga je prijatelj odvrnil od te misli. Sklenila sta, da se skrijeta. Eden od pastirjev je prihitel k Ifigeniji in ji povedal, da so videli dva mladeniča. Rekel ji je naj se pripravi za daritev boginji. Naročila mu je naj gre po tujca. Prišla sta ujetnika. Vprašala ju je od kod sta, kdo so njuni starši, bratje in sestre. Iz Orestesa je izvedela, da je iz njenega mesta in zanimalo jo je kako je s Trojo in s Heleno. Spraševala je po Agamemnonu in, ko je izvedela jo je kar stisnilo od groze, a spraševala je dalje. Ko je nagnala služabnike, mu je velela, naj nese domov pismo, pa bo rešen. Problem je bil v tem, da ni mogla rešiti obeh. Ifigenija se je odločila, da bo vsebino pisma tudi povedala, če bi morje pismo odneslo. Izvedela sta, da je ona njuna sestra in Orestes jo je objel. Ifigenija se je spraševala, kako naj ju reši bedne smrti. Orestes ji je povedal celo zgodbo in medtem se je domislila rešitve. Rekla bo kralju, da sta ujetnika zagrešila strašen umor in, da ga še nista očiščena, tako da ju ne more darovati. In, da se je eden od njiju dotaknil kipa, ki se ga lahko samo ona, tako da ga mora sedaj najprej umiti. Vse to je povedala kralju in on jo je ubogal. Čez čas je pritekel sel in kralju sporočil, da je njihova svečenica s kipom in tujcema pobegnila. Potem je ukazal, naj gredo k obali in zasedejo ladjo, če jo spet vrže na obalo. Na poti k obali jih je ustavila Atena v orjaški postavi, obdana s svetlim oblakom, plavajoča nad zemljo. Zaprla je vojski pot in govorila, naj kralj umiri vojsko in pusti varovancem mirno oditi. Rotila jih je naj pustijo, da se izpolni prerokba. Brez ugovarjanja jo je kralj ubogal. Prekletstvo nad Tantalovim rodom se je takrat še enkrat razplemenilo. Orestos je umrl, ker ga je v peto pičila kača. 10 ODISEJEVA VRNITEV ODISEJ PRIPOVEDUJE FAIAKOM O SVOJIH BLODNJAH Odisej pripoveduje o svojem popotovanju iz Troje na Itako. V prvem delu te pripovedi je osrednji dogodek srečanje s Kiklopom, kateremu je poškodoval oko. Z zvijačo je rešil življenja prijateljev (nekatere je Kiklop že pojedel), ki jih je privezal na trebuhe ovc. Tako so se pritihotapili mimo Kiklopa in se rešili. ODISEJ PRIPOVEDUJE DALJE Pot so nadaljevali proti otoku, katerega gospodar jim je podaril meh, v katerega je spravil vetrove. Med Odisejevim spanjem so njegov tovariši zaradi radovednosti meh razvezali. Nastal je strašen vihar, ki jih je izpred Itake odpihnil nazaj na odprto morje. Odpravili so se nazaj na otok, a so bili iz njega izgnani. Pot jih je naprej zanesla na otok strašnega kralja, ki mu je pojedel še dva junaka. Naslednji postanek je bil na otoku čarovnice Kirke. Začarala je polovico Odisejevih mož v svinje. Odisej se je odpravil, da jih poišče. Na proti mu pride Hermes in mu podari Hermesov koren. Ta koren ga varuje pred Kirkinimi čari. Kasneje se s Kirke spoprijateljila in pri njej junaki ostanejo celo leto. Ko se odloči, da odrinejo, jim je rekla, da se morajo odpraviti v Hades, v deželo senc, kjer naj prosi senco vedeža, da mu napove nadaljno pot. Odrinili so in spremljal jih je ugoden veter Kirke. Odisej je prispel do Hadesa, kjer je opravil vse daritve, kot mu je naročila Kirke. Ko se je prikazala senca vedeža, mu je povedala o njegovi nadaljni usodi. Ko je povedala kar je imela, se je Odisej pogovarjal še z vsemi ostalimi sencami, ki so pile kri njegove daritve. Senca njegovega prijatelja ga je prosila, naj se vrne na Kirkin otok in truplo pokoplje. Srečal je tudi senco svoje matere, Ahila, Agamemnona,... Odpravili so se na Kirkin otok pokopat prijatelja. ODISEJ PRIPOVEDUJE ŠE KAR NAPREJ Na otoku jih je Kirke zasačila. Ob odhodu je Odiseju naročila, naj svojim tovarišem zamaši ušesa, ko bodo pluli mimo Siren. Če pa bo sam želel slišati petje, naj ga tovariši zvežejo, da se Sirenam ne bo mogel pridružiti. Povedala mu je, da ima na razpolago dve poti, eno na levo, drugo na desno. Na desni sta dve skali ob katerih se razbije vsaka ladja, le Jasonu je uspelo priti mimo s Herino pomočjo. Na levi pa je ostra in špičasta skala, ob kateri je luknja, ki vodi v Hades. Luknjo straži pošast. Otok Siren so srečno obpluli. Zagledali so strašne razpenjene valove. Odisej je krmarju naročil naj usmeri ladjo med levi dve skali. Nenadoma je grozna pošast zgrabila šest mož in jih požrla. Vseeno so srečno prišli do Helijevega otoka. Po Kirkinih besedah se nobeden od mož ne sme dotakniti nobene do Heliosovih ovac, ki so se pasle po otoku, če se želijo srečno vrniti. Na otoku so morali ostati mesec dni, ker jim je Zeus poslal vihar. 11 Eden od tovarišev je v Zeusovi odsotnosti prepričal prijatelje in jedli so Heliosove govedi. Helios je od Zeusa zahteval, da kaznuje Odiseja in njegove sovražnike. Zeus mu je obljubil, da jim bo sredi morja razbil barko. Ko se je vihar pomiril so pot nadaljevali in kmalu jim je Zeus začel kazati svojo jezo. Pomrli so vsi Odisejevi tovariši in sam je taval po povsem razsuti barki. Končno so se valovi umirili. Toda veter ga je nosil nazaj proti pošasti in viharju. Če mu Zeus ne bi priskočil na pomoč, bi bilo po njem. Tako je devet dni blodil po morju, deseti dan pa se ga je nek bog usmilil in ga vrgel na otok, na katerem je zanj skrbela boginja Kalipso. PRIHOD NA ITAKO Faiakovci si Odiseju ponudili ladjo in jo napolnili z dragocenimi darili. Odpravili so se na dolgo pot proti Itaki, Odisejevi ljubljeni domovini. Poseidonu ni bilo prav, ker mu še vedno ni odpustil zaradi oslepelega sina, Kiklopa. Potožil se je Zeusu, ta pa mu je rekel, da se lahko sam maščuje komur se pač hoče. Poseidon je Faiakovo ladjo spremenil v kamen. Odisej najprej ni spoznal svoje domovine in se je jezil na Faiakovce, češ, da so ga pripeljali na kak tuj otok. Prikazala se mu je Atena in skupaj sta naredila načrt, kako naj Odisej ukrepa dalje. Obljubila mu je pomoč. Spremenila ga je v berača in ga napotila k pastirju poizvedovat o domu, sama pa se je odpravila k njegovemu sinu, da bi izvedel za njegovo mnenje o očetu. ODISEJ SE DA SINU SPOZNATI Atena se je spet prikazala Odiseju in mu dala dovoljenje razodeti se svojemu sinu. Skupaj se bodo morali bojevati proti Penelopinim snubcem. Odisej in njegov sin sta naredila načrt in vedela sta, da imata na svoji strani Ateno in Zeusa. ODISEJ KOT BERAČ V DVORANI Vse je šlo po načrtu. Berač Odisej je prišel v dvorano in prosil hrane, da bi videl kateri snubci so pošteni in kateri hudobni. Žalili so ga , a sin ni smel ukrepati. Oba, sin in Odisej sta imela v mislih le maščevanje. Penelopa, ki je pri odprtem oknu slišala vse kar se je dogajalo v dvorani, je poklicala pastirja in mu rekla, naj pripelje berača, za katerega ni vedela, da je njen ljubljeni mož. Mislila pa je, da bi on utegnil kaj vedeti o Odiseju. Tujec ji je sporočil, da se bo oglasil, ko bodo snubci odšli. PENELOPA MED SNUBCI Atena je v Penelopi zbudila misel, da gre med snubce in jim vlije novega upanja. A sinu in možu naj v srcu ostane zvesta. TEKMOVANJE Z LOKOM 12 Atena se je spet priplazlla v Penelopine misli. Penelopa je odšla v zakladnico, kjer je bilo spravljeno Odisejevo orožje. Vzela je lok in tul. Šla je med snubce in jim naznanila, da se bo poročila s tistim, ki z Odisejevim lokom izstrelil puščico skozi ušesa dvanajstih sekir. Nobenemu ni uspelo niti loka napeti. MAŠČEVANJE Odisej je z lokom ustrelil najnesramnejšega snubca. Povedal jim je, da je on Odisej. Snubci so se borili. Razplamtel se je boj in bilo je vedno več žrtev. Eden od snubčevih znancev, kozar, jim je pomagal. Izmuznil se je ven in jim prinesti orožje. Na Odisejev ukaz sta kozarja pastirja ujela in ga privezala v orožarnico. Sredi boja se je k Odiseju pridružila atena v podobi Mentorja. Snubci so Mentorju takoj začeli groziti in ga rotili naj ne gre v boj. Odisej je začutil bližino boginje in pogum se mu je okrepil. Odisej in prijatelji so si oddahnili, ko so opazili, da je Atene posegla v boj. Samo dva snubca sta se rešila. Oba je rešil Telemahos, ki je očetu povedal, da ta nista storila nič hudega in, da sta nedolžna. ODISEJ IN PENELOPA Penelopa ni in ni mogla verjeti starki, ki ji je pripovedovala o Odisejevi vrnitvi. Končno se je Penelopa odpravila k Odiseju. Penelopa je bila tako zmedena, da ni vedela kaj bo rekla. Penelopa je še vedno dvomila v Odisejevo vrnitev, zato ga je preiskusila. Povedal ji je celo zgodbo o njuni postelji, ki jo je Odisej naredil sam. Ko je končal, ga je objela, saj je spoznala, da je to res njen ljubljeni mož. Na dolgo in široko sta si pripovedovala o dogodivščinah, ki so se godile od kar se nista videla. ODISEJEVA ZMAGA Po bitki se je izpolnila Zeusova zaobljuba: Iz src Itačanov se je umaknila jeza. Atena je obnovila zavezo večnega miru med Odisejem in mestnimi poglavarji. Poglavarji in ljudstvo so se poklonili Odiseju kot svojemu kralju in zaščitniku. Penelopa je opevana zaradi svoje zvestobe, Odisej pa zaradi junaštva in zvitosti. 13